Konteksti (Tomaž Bešter),
21. september 2019
―
vir slike: bukla.si
Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian, ko je dejal: "To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati." In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti. Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne izčrpa popolnoma. In šele takrat se zgodba lahko zaključi, pripoved utihne, bralstvo pa z večnim vračanjem k pogovoru o avtorjevi zgodbi, k branju vseh teh vrstic pritrjujejo njeni povednosti, polnosti in vrnejo krog ustvarjanja na začetek, le rahlo zavedajoč se, da so se v vsem tem čisto vsi in čisto mimobežno dotaknili izjemne ustvarjalne sile besede. O koncu žalosti je takšna knjiga, ki bralca popolnoma razoroži s čistino svoje ustvarjalnosti, gre pravzaprav za genialen roman. In to, da je bil napisan tudi v duhu avtorefleksije, avtoterapije, potrjuje Wells tudi sam, ko gornjim besedam takoj doda: "Sedaj se počutim absolutno svobodnega."O koncu žalosti je kakopak polna žalosti. Slabih odločitev, melanholičnega razmisleka, svetoboljnega hrepenenja, samoizpraševanja, igre usode, podirajočih kart življenja in trpkih premislekov. A hkrati je to izjemno večplasten roman, v katerem so glavne niti tako spretno prepletene, da niti ene ne moremo osamiti in jo predstaviti kot glavno: roman o družin
